Ogrožena svoboda oglaševanja hrane

Osnutek uredbe EU o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih regulativna aberacija – uredba diskriminira posamezna živila

Osnutek uredbe Evropske komisije o hranilni vrednosti in zdravstvenih trditvah na živilih je – načeloma upravičeno – usmerjen v uskladitev teh trditev glede živil. V praksi je to rezultiralo v projektu, s katerim je prehranska industrija - in zlasti oglaševanje hrane - pripisana izključno krivdi za problem zdravstvene politike prekomerne teže.

Zdi se, da Evropska komisija domneva, da je oglaševanje zavajajoče, da je oglaševanje napačno razumljeno in da preveč oglaševanja vodi v prekomerno potrošnjo. Tudi zvezna vlada je v svojem prehranskem poročilu iz leta 2000 prišla do zaključka, da ni povezave med intenzivnostjo oglaševanja določenih živil in pogostostjo uživanja teh živil.

Ker živila in nikakor ne posamezne kategorije izdelkov niso odgovorni za debelost ali pa le v zelo majhni meri, oglaševanje pa ne povečuje skupne porabe hrane, je osnutek uredbe že na začetku pomanjkljiv. Komisija namerava vzpostaviti profile hranilnih vrednosti, ki jih morajo imeti živila na pozitiven način, da lahko nosijo prehranske ali zdravstvene trditve, s čimer po nepotrebnem diskriminirajo nekatera živila.

Profile hranil je treba določiti ob upoštevanju maščob/nasičenih maščob/trans maščob, sladkorja in soli/natrija. V primeru »neugodnega prehranskega profila« bi morale biti prepovedane prehranske ali zdravstvene trditve, tudi če so točne in nezavajajoče.

Profili hranil: napaka

Tudi z vidika prehranske politike je vzpostavljanje hranilnih profilov napaka. Zakaj ne bi smeli oglaševati izdelka, ki ima »neugoden prehranski profil«? Ko gre za debelost, ni pomemben posamezen izdelek, pomembna sta celotna prehrana in življenjski slog. Če bi želeli nastaviti hranilne profile za jabolka in solate, bi se lahko izkazali le neugodno, ker na primer manjka maščoba, ki jo potrebujemo tudi ljudje. Neugoden prehranski profil glede na jabolka in/ali solate pa bi bil nesmiseln, saj nihče ne uživa samo jabolk ali solat. Odvisno od mešane prehrane, enako velja na primer za čokoladice. Res je, da obstajajo samo dobri in slabi načini življenja in prehrane, ne pa dobra ali slaba hrana.

EU presega pristojnosti

Obstajajo tudi pravni pomisleki. 4. člen predloga odloka je namenjen nadzoru prehranskega vedenja prebivalstva, gre za izvajanje ukrepov prehranske in zdravstvene politike. Ne gre le za vprašanje harmonizacije znotraj Evropske unije, za katero bi se Komisija lahko sklicevala na 95. člen Pogodbe ES, gre prej za vprašanje zdravstvene politike, za katero Komisija EU ni pristojna v skladu s 152. odstavkom 4. člena. Pogodba ES.

Sicer pa osnutek uredbe pušča vsebino profilov hranil popolnoma odprto do podrobnosti. Posledično zadevna podjetja sploh ne vidijo, katere obveznosti in katere prepovedi veljajo za katera živila. Komisija si daje pooblastila, ne da bi osnutek uredbe dovolj jasno določal, kako naj bi ti profili hranil izgledali.

V Evropi, ki se bo kmalu raztezala od Estonije do Portugalske in od Finske do Malte, so profili hranil za posamezna živila tako ali tako brez pomena. Ni enotnega evropskega potrošnika, ni enotnega evropskega vzorca porabe in relativni prispevek posameznega živila k skupni prehrani v kateri koli državi nikakor ni enak zaradi različnih vzorcev porabe v EU.

Prepoved informacij za posamezna živila je neizbežna

To še ni vse. V skladu s 4. odstavkom 4. člena bi moralo biti dovoljeno popolnoma prepovedati katero koli zdravstveno trditev in praktično vsako prehransko trditev v poenostavljenem postopku odbora za nekatera (še določena) živila ali kategorije živil, ne glede na profil hranil. - Ta splošni pogled kaže, da je namen tega ustvariti prepoved informacij, čeprav bi bile resnične in nezavajajoče informacije v zvezi s takimi živili zagotovo možne.

11. člen predloga uredbe določa, da nekatere trditve v zvezi z zdravjem sploh ne bi smele biti dovoljene, ker niso dovolj specifične. Komu pa je škodovalo reklamno sporočilo: »Jejte več sadja in ostanite zdravi«? Zlorabi se je mogoče zoperstaviti s splošno prepovedjo zavajajočih informacij.

Poleg tega člen 11 določa prepoved informacij v zvezi s psihološkimi ali vedenjskimi funkcijami. Že od nekdaj se poudarja, da spodbudno delujeta na primer čaj in kava. Potrošniki niso zavedeni, niti izjava ni napačna. Dejstvo, da ni dovolj natančno, ne more voditi do prepovedi, ker bi bila takšna prepoved nesorazmerna.

Napačna podoba potrošnika

Že ti primeri kažejo, da ne le da želijo narediti povsem neustrezno delitev na »dobro in slabo hrano«, ampak da želijo tudi odpraviti povprečnega potrošnika, ki je obveščen, pozoren in preudaren, kot ga je ustvarilo Evropsko sodišče oz. zmanjšati njeno terminologijo. Očitno naj bi bil model spet »bežni povprečni potrošnik«, ki ga trenutno zavračajo sodišča. Komisija očitno želi živilsko industrijo obremeniti z odgovornostjo za uporabo te vrste mladoletnih potrošnikov. Očitno ni dovolj, da je živilska industrija že odgovorna za proizvodnjo. To je neuspešen razvoj v smislu regulativne politike, proti kateremu se je treba zoperstaviti. Državni nadzor nad hrano in pokroviteljstvo potrošnikov ne sodita v naš gospodarski sistem.

Če so pri potrošnikih primanjkljaji, jih je treba pri potrošnikih sanirati (promocija telesne dejavnosti, več informacij o zdravem načinu življenja, informacije o prehrani). V zvezi s prehranskimi trditvami (npr. z nizko vsebnostjo maščob, z nizko energijsko vrednostjo) je treba kritizirati, da so take trditve dovoljene le, če so v skladu z uredbo in izpolnjujejo tudi pogoje, določene na zaprtem seznamu. Človek se sprašuje, zakaj tudi druge prehranske trditve, ki niso vključene na seznam, ne bi bile podane, če so resnične in niso zavajajoče.

Birokratski hrošč za reklamne izjave

Povsem nesprejemljiv in preveč zbirokratiziran je tudi predvideni postopek za zdravstvene trditve. Takšna informacija ne bi smela biti mogoča že, če ima živilo "pozitiven profil hranilne vrednosti", temveč je treba izvesti izjemno zapleten postopek odobritve. Že desetletja poznamo reklamo za kapljice proti kašlju: »Koristno za grlo in žrelo«. Takšna izjava (npr.) bi bila mogoča le po pisni vlogi, ki jo je vložil pristojni organ za hrano. Agencija bi morala obvestiti vse države članice in jim dati na voljo vse informacije, ki jih je predložil vlagatelj. Povzetek teh informacij bi bil tudi na voljo javnosti. Vlogi je treba priložiti (npr.) študije, znanstvene raziskave, povzetek dokumentacije in predlog besedila oglasa (v vseh jezikih Skupnosti). - Agencija za varnost hrane bi nato izdala mnenje, priporočila besedilo zdravstvenih trditev v vseh jezikih Skupnosti, Agencija pa bi svoje mnenje posredovala Komisiji, državam članicam in vlagatelju. Javnosti bi bilo na voljo tudi izvedensko poročilo. - Ko je odobritev podeljena, se lahko ta odobritev prekliče na zahtevo države članice, Komisije ali na lastno pobudo organa v ustreznem razveljavitvenem postopku. Celoten postopek nima nobene zveze z načrtovano izjavo. Spet je kršeno načelo sorazmernosti. Takšne metode bi bile za srednje velika podjetja praktično neizvedljive.

Ostale pomanjkljivosti očitne

Osnutek uredbe vsebuje dodatne pomanjkljivosti, ki jih je mogoče tukaj obravnavati le kot primere. Zahteva v 6. členu osnutka uredbe, da morajo prehranske in zdravstvene trditve "temeljiti na splošno sprejetih znanstvenih podatkih" in jih podpreti, je popolnoma pretirana. Pri tem se je izkazal nemški predpis, da morajo biti taki podatki »ustrezno znanstveno zavarovani«. Vse drugo je kršitev načela sorazmernosti. Poleg zgoraj opisanih kršitev prava Skupnosti obstajajo tudi nacionalni ustavni pomisleki. Zato ni združljivo s svobodo mnenja iz 5. člena GG, če naj se zavrnejo resnične, ne zavajajoče reklamne izjave. Samoumevno je, da je treba potrošnike zaščititi pred zavajajočimi informacijami, vendar je ta cilj vseeno mogoče doseči z obstoječimi predpisi Skupnosti in nacionalnimi predpisi.

Prepovedi oglaševanja niso rešitev

Problema debelosti ni mogoče rešiti s prepovedmi oglaševanja, s tem se le zmanjšuje pravica potrošnika do obveščenosti in ustavno zagotovljenega izražanja mnenja proizvajalca. Inovacije v proizvodnji hrane so onemogočene, saj tisti, ki ne smejo več omenjati prednosti svojega izdelka, ne bodo razmišljali o preoblikovanju recepture.

Vir: Berlin [ bve ]