Kadmij: Nov izziv za varnost hrane?
Stanje seminar BfR kadmija v prehranski verigi
Kadmij je nezaželena v hrani, saj lahko škodujejo zdravju. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je izpeljana januarja 2009 novo vrednost za vseživljenjsko sprejemljivega tedenskega vnosa težkih kovin. To je s 2,5 mikrogramov na kilogram telesne teže znatno pod predhodno sklicevala višini 7 mikrogramov, ko ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki izhaja začasno.EFSA je ugotovila, v vsej EU ocene o, da so potrošniki šele ob običajni porabo hrane pod novim sprejemljivega. V nekaterih regijah in skupinah prebivalstva je vnos kadmija višja, vendar. Še posebej, lahko potrošniki, ki jedo veliko zrn in zelenjave presega to vrednost.
Na statusnem seminarju "Kadmij - novi izzivi za varnost hrane?" Zveznega inštituta za oceno tveganja (BfR) so strokovnjaki iz različnih strok s predstavniki znanosti, politike, krmne in živilske industrije ter združenj potrošnikov razpravljali o pomembnosti težke kovine za varnost hrane. Sledili so pot kadmija skozi celotno prehranjevalno verigo: od tal in preko gnojil v rastlinah, ki se predelajo v hrano ali krmo, od krme do živali, ki se nato predelajo v hrano in nazadnje prek hrane do ljudi. "Menimo, da so potrebna prizadevanja na vseh ravneh za zmanjšanje vstopa kadmija v prehranjevalno verigo in s tem obremenitev potrošnikov," pravi predsednik BfR profesor dr. Dr. Andreas Hensel. "Tudi če potrošniki zaradi sedanjih ravni kadmija v živilih niso ogroženi, snov ostaja nezaželena v hrani. Še vedno je pomembno, da zamaši vire vnosa."
Kadmij je težka kovina, ki je razširjena v okolju. Nekaj prihaja iz narave, na primer iz preperele kamnine ali izbruha vulkanov. Po drugi strani pa se je dolga leta skozi rudarstvo, industrijo ali kmetijstvo znašla tudi v tleh in usedlinah vodnih teles. Kadmij se v okolje širi tudi po zraku. Koncentracije se razlikujejo od regije do regije. Kadmij se lahko kopiči v rastlinah in živalih, zato ga ljudje absorbirajo z različnimi živili. Težka kovina povzroči dolgotrajno poškodbo ledvic, če jo v daljšem časovnem obdobju zaužijemo v velikih količinah in je razvrščena tudi kot rakotvorna za ljudi.
Najvišjo vsebnost kadmija najdemo v mesnih organih, morskih sadežih, divjih gobah in oljnih semenih. Po drugi strani pa je meso, jajca in mleko relativno nizko onesnaženo. To kažejo obsežni podatki spremljanja hrane na zvezni in državni ravni. Poleg tega so prehranjevalne navade odločilne za vnos kadmija. Na podlagi trenutnih podatkov iz Nacionalne študije porabe II Inštituta Max Rubner so strokovnjaki ocenili vnos kadmija v nemško prebivalstvo: Glede na to potrošniki s povprečno porabo vseh živil porabijo 58 odstotkov sprejemljivega tedenskega vnosa kadmija, pridobljenega z EFSA. Nekatere skupine, kot so mladostniki in potrošniki s posebnimi prehranjevalnimi navadami, na primer velika poraba zelenjave in žit, so večje. Ti tako imenovani visoki potrošniki porabijo 94 odstotkov sprejemljivega vnosa s uživanjem hrane.
Kljub temu strokovnjaki visokim potrošnikom ne svetujejo, da temeljito spremenijo svoje prehranjevalne navade. Koristi sadja in zelenjave ostajajo nesporne: preventivni učinek na nekatere vrste raka, bolezni srca in ožilja ter diabetes mellitus tipa II. V tem okviru so udeleženci statusnega seminarja razpravljali o načinih za zmanjšanje vsebnosti kadmija v živilih, na primer z uporabo gnojila z malo kadmija in vzreja rastlinskih sort, ki kopičijo manj kadmija. Zaradi razširjenega naravnega pojavljanja kadmija v tleh in dolgoročnih vložkov industrije in rudarstva so takšne strategije zmanjševanja lahko dolgoročno uspešne. Po mnenju udeležencev se morajo vsi, ki se ukvarjajo z varstvom okolja, varnostjo hrane, kmetijstvom in proizvodnjo hrane, soočiti s tem izzivom skupaj in po vsej Evropi.
Vir: Berlin [BfR]
